Vsi oddajamo neke telesne vonjave. In narejeni smo tako, da če se mamo strašno radi, drug drugemu dišimo. Ta znani vonj nas pomirja. Obožujem njegov vonj. Še posebej, ko se zvečer nastavi v tisto popolno pozo za objet in zaspat. Takrat sem doma.
In tako tudi včeraj. Se nastavi. Ga objamem. Zagrulim in se prižamem k njemu. Globoko vdihnem njegov vonj - vonj po kravah. Bemti, novi usnjeni kavči.
Na bedaste oglase sem dokaj imuna. Jih sploh ne opazim več. Odkar mam dioptrijo -1 so mi pa kakšni jumboti (ki imajo 30 vrstic teksta font 16) itak megleni.
Ampak tega na žalost vidim čisto jasno.
Tolk me je zrajcalo, da zdej tečem kupit cel paket, ne, kaj paket - dva.
A poznate tiste zgodbe, ki jih v življeju stokrat ponovite, pa vsakič nekaj dodate pa malce spremenite, dokler ne pride ven neka končna verzija, ki se sliši dobro - in postane za vas čista resnica.
Tale je taka. Za vse sem prepričana, da je čista resnica. Res se tega tako spomnim, roko v ogenj in vse.
Osnovna šola Prule. 8. razred, 20. let nazaj.
V učilnici za biologijo smo imeli v vitrini pravega pravcatega okostnjaka. Kosti so bile med sabo povezane z žicami tako, da so bingljale… Porjavele, posušene kosti. Cela stvar je bila precej spooky.
In ker ta vitrina ni bila zaklenjena, je moj sošolec Grega v odmoru vsakič kakšno zagodel. Ta ubogi okostjak je dobival cigarete v čeljust, zelo pogosto je na primer dobil kakšno golenico v medenico, kukr en ogromn k…., kape na glavo, šali okoli vratu in podobno…
Enkrat pa je Grega snel celo roko - nadlaht, podlaht pa dlan z vsemi bingljajočimi prstki vred.
In potem je hodil po razredu in od zadaj božal punce po laseh, tako da so se na naših čelih pojavili uni rjavi prski. Res nagnusno.
OK, do sem vse sveta resnica.
(Zdaj pa tisti del, za katerega ne vem, a je res ali samo verjamem, da je res - roko v ogenj in vse.)
In v tistem, ko on hara okoli s to roko, uleti tastara za biologijo (ehm, če zdaj pomislim, je bila najbrž tam okoli 35). Doživi koleričen izpad in potem v solzah, da je ta okostnjak bivša učiteljica z naše šole, ki se je v znanstvene podarila šoli - in da jo je poznala in da naj vendar pokažemo spoštovanje.
Moram se spomnit na naslednji obletnici valete tole mal preverit…
Tole zanimivo zadevo sem jedla v Moviji, kjer pridelujejo odlično vino od daljnjega leta 1820 (ne, vem, kako odlično je bilo takrat, ampak, preverjeno, zdaj je). Zraven dobrega vina zapaše tudi dobra papica, zato se grejo tam tudi slow food.
In tole je ena zelooooo dobro predjed.
Rabimo:
- suhe slive brez koščic, ta dobre ta mehke
- pršut, narezan zelo na tanko
- zobotrebce
Iz teh sestavin, kar se tiče priprave, kakšnega presenečenja ne more biti. Slive zavijemo v pršut in jih prebodemo z zobotrebcem, da ne skočijo ven.
Malo zapečemo v pečici na ene 180 oC.
(Ne na primer, tko kot jaz enkrat, zaven telefonirat pa mal pozabit, ker če se pršut preveč zapeče, in postane trd pa preslan.)
Umetnost res ni videt velika, ampak za želodčke…. mmmmm.
Ne vem, če je razlog materinski instinkt ali kaj drugega, ampak ženske se ob joku svojih potomcev v tisočinki sekunde izstrelimo iz največje kome in branimo svoj zarod. OK, največkrat jih ni treba prav posebej braniti, samo malo se jih zalije z mlekom in zaspijo nazaj. Večkrat na noč.
Očetje, po drugi strani, so lahko čez dan največji vzor pozornosti, skrbi, predanosti in sploh… ampak vsak pošten moški se mora ponoči dobro naspati, da lahko premaguje dnevne izzive. In moj najdražji tukaj ni izjema.
Smo sicer na začetku nekaj probavali male nočne izmene, ampak sva kmalu ugotovila, da bi bilo to smrtno nevarno za otroka, ker je ponoči popolnoma disorientiran (ne otrok), ne ve, kje je, kaj je, kdo je. Komot bi dal otroka v sušilc al pa kej podobnega.
Ampak pazi sad. Danes ponoči me kar naenkrat zagrabi, potegne k sebi (mmm) in v smrtnem strahu vzklikne: “Da ne boš dol padla!” En meter od roba postelje. Tretjič ta mesec že. Hvala, srce.
Medtem pa otrok, ki mu je bila verjetno namenjena ta nenadna nočna skrb, varno spi v svojem oblazinjenem meter visokem zaporu.
Neeee. Rejuvenique - The Ultimate Facial Toning System.
Mini elektro šokci za obrazne mišice. Samo 15 minut 3- do 4-krat na teden. (našla tuki)
Rezultat: tko bi ble lepe kt Linda Evans.
Vse zvezdniško mi dol visi, ampak tole je pa fajn (slika pa tekst Dnevnik):
Scientološki obred med drugim določa, da moški svoji soprogi podari lonec, glavnik in mačko.
Do zdej se mi ni zdelo, da bi se blo nujno poročit. Ampak, hej, lonec …
Ja, prou splača se.
Spomnim se, ko sem pri svojih 25-ih sprehajala prvega otroka. Pa se vsaka stara mama vtakne vate, “Kolk je luštkan, a je fantek, a ne?” pa “A, vaš je? Sem mislila, da ste sestra.” Pa se mi je tko grozno zdelo. Ja, a ne vidte, kolk mi je podoben???
Pol pa čez 10 minut prideta nasproti dve punčki, ene 8 let od oka stari. Pa rečeta: “Dober dan, gospa!” Nož v srce. A otroci mislijo, da sem stara al kaj??? Pa vsi so me vikali.
No, in potem se počasi navajaš na misel, da sem zdaj jaz una tastara za moje otroke, čeprav se sama sebi zdim še tko mlada.
No, vpraša zadnjič moj 7-letnik: “Mami, a ko ste bli vi majhni, so bile samo lesene igrače?” Ho ho ho.
Naslednji dan pa, če, ko sem bila majhna, so dinozavri že izumrli? Smrkavc.
Haloumi je sir iz kravljega, kozjega in ovčjega mleka, ki ga pečemo na žaru, pa tut na teflonki je prou dober. Doma je drugače na Cipru, Niko nam ga zrihta originalnega od tam, majo ga pa v večjih trgovinah pod istim imenom.
S 25 % maščobe je skorajda lahkotna večerja. Recimo z zeleno solato, da ne bo razvrata.
Nareže se ga na pol cm debele rezine in se ga v teflonki (brez olja!) popeče na eni strani tam ene dve minuti. Ne se ustrašit, ko spusti vodo. Ko ta izhlapi, naj se malce rjavkasto zapeče, še minutko na drugi strani - in vuala.
Še manj mastna različica (pa tudi nekaj cenejša) je pastirska skuta, kravja ali kozja. Našla sem jo na ljubljanski tržnici. Iz prve roke (matr se dobr sliši, prodajalka mi je povedala, k to sami delajo, no) sem pa zvedla, da takrat, ko majo koze ali pa krave mladičke, je skuta premehka za pečt. Preverjeno, razpade.
Pa še to, pojejte še gorkega. Pol rata bolj gumijast.
Mam eno vprašanje: a je komu to srčkano ali kaj je razlog, da se odrasli z majhnimi otroki pogovarjajo, kot da so totalni debili???
Daleč od tega, da bi uporabljala knjižno slovenščino v vsakdanjem življenju, ane, ampak ene meje pa so. Govorim o tem, ko otrokom rečejo: »Bova kupčka podrla… A boš piškota, a boš soka, a boš kruha, pojej jabolka… pa glej ga avta pa kombija pa vlaka… bova pogledala v predala, če maš not svojga puloverja…« Ljak. Res ne vem, zakaj je tožilnik tolk manj srčkan.
Pa recimo to, ker otroci ne znajo še izgovoriti črke »R«, potem pa se z njimi pogovarjajo »Lej jo libo. A boš jogult.« Al pa še lepše » A boš jogulta?«
Ker pride pol do tega… se šetamo s prijatli, pa pravi njihov dvoletnik: »Mi gremo pa za kombijam.«
Pa itak je vse v pomanjševalnicah »usedi se v stolčka, pojej jabolčka, joj rokce maš umazane pa ustka , dejva kapco gor na glavco, ker snegec padka.«
No, ali pa kot pravi učiteljica od našega tavelzga tamalga v 2. razredu – z otroci gremo na izlet. Eto.
Ko bom bil velik, bom politik ali pa novinar.
Pa gre se za, pa sem se vstal.. zdej bom pa nehala, ker sem čist živčna od tega.
